Hrana & Pijača
Ali lahko z dieto ustavimo mučenje živali?
Avg
Domestikacija živali je za vedno spremenila človeško zgodovino in dramatično preoblikovala način življenja ljudi.
Civilizacije, ki so se preživljale z lovom in nabiranjem, so pričele graditi stalna naselja in se ukvarjati z zametki kmetijstva, temelječim na rastlinah in živalih. S spoznanjem, da je živali mogoče udomačiti, so ta bitja postala tudi sestavni del najosnovnejše človeške kulture.
Izkopavanja zunaj prvinskih naselij kažejo postopno upadanje števila kosti divjih gazel, medtem ko v istem času narašča število kosti ovc in koz. Na podlagi teh ugotovitev in seveda drugih najdenih artefaktov zgodovinarji domnevajo, da so se divje ovce in koze približale človeku zato, da bi se izognile naravnim plenilcem, ki so se stiku s ljudmi izogibali. Sčasoma so se vse bolj udomačevale in postale lahko dostopen vir hrane. Na enak način naj bi se s postopno udomačitvijo s človekom tesno povezali tudi psi in še prej mačke. Pravzaprav je udomačitev dosegla svoj vrhunec v antični zgodovini v Egiptu, kjer so mačke in psi postali del človeške družine, v kateri so živeli. In tako so ljudje in živali v vzajemnem sožitju živeli srečno in veselo vse do konca svojih dni, bi lahko rekli – če bi bili v pravljici.
Če ne bi človeški pohlep sonaravno koeksistenco nadomestil z industrijskim kmetovanjem in živinorejo požrešnih korporacij, enim najgrozovitejših zločinov v zgodovini človeštva. Usoda desetine milijard čutečih bitij, ki živi in umira na brutalen, gnusen in okruten način, je eno najbolj perečih, v nebo vpijočih etičnih vprašanj našega časa.
Namesto, da bi se živali med rastno sezono redile na prostem na pašnikih, kjer se lahko svobodno gibljejo, se vedejo naravno in uživajo organsko hrano, so v ekstremnem ujetništvu nagnetene v grozljivo stresnih razmerah, pogosto v lastnih iztrebkih ali/in med trupli poginulih sotrpinov. Večina živali je vzrejena v zaprtih prostorih, nikoli ne stopijo na travnato površino in ne vidijo ne sonca, ne dnevne svetlobe.
Čeprav s temi grozodejstvi ni primerljivo nič (prav nič!), pa ima lakomnost velikega kapitala še dodatne razsežnosti, za katere ceno plačujemo neposredno tudi ljudje. Police hladilnikov mega trgovcev se šibijo pod neskončnimi količinami mesa, polnega antibiotikov, ki kompenzirajo stresne, nehumane življenjske razmere tovarniško rejenih živali. In to ni vse, meso je polno hormonov za pospeševanje rasti, seveda za zniževanje stroškov živinoreje in tlačenje še vec denarcev v že tako prepolne žepe pogoltne industrije.
Vse več ozaveščenih ljudi vedno glasneje opozarja, da je treba temu narediti konec. Povezujejo se v številne iniciative in organizacije, prizadevajo si regulirati zakonodajo, veliko pa je tistih, ki kar sami potegnejo črto in se odpovedo uživanju mesa. Drugi izključijo tudi mlečne izdelke in jajca. Nekateri pa so mnenja, da ni problem v živinoreji, pač pa v načinu reje. Da je rešitev manjše povpraševanju po mesu in drugih živalskih izdelkih, bojkot megalomanskih požrešnežev in podpiranje družinskih, živalim in naravi prijaznih kmetij.
Zato: kupuj lokalno, preveri rejca, pridelovalca, predelovalca in trgovca. Bodi pozoren na dobre ljudi. Predvsem pa začni pri samemu sebi.
